Moj porod je bil tak, da bi ga takoj ponovila, izpustila bi edino šivanje. V materinski je napisano da je porod trajal 4 ure in 8 minut, vendar je to od sprejema v porodnišnico. Jaz sem imela svoje popadke in bila odprta slaba 2 cm, ko so me popisali, naredili ctg, klistir, nato tuš in šele nato smo šli v porodno, kjer sem bila eno uro in pol. Predrli so mi vodo in resni popadki so se začeli. Ker sem se po besedah babice odpirala zelo počasi (svoje popadke sem imela že od 2h zjutraj, v porodnišnico sem prišla ob 19ih zvečer in se vmes odprla za 2 cm) so mi takoj dali epiduralno za katero sem bila že dogovorjena. Kmalu po vstavitvi katetra, ko sem izkusila par popadkov brez bolečine, si je babica začela zavezovati predpasnik (tega se ful živo spomnim) in na vprsašanje anastezistke, kaj počne s predpasnikom, rekla: Ja, rodili bomo! Takrat so mi odklopili EA (kar sem zvedela šele kasneje-na srečo, tako da sem zadnjo fazo čutila normalno vse, brez EA, čeprav sem mislila da jo imam) in v parih resnih pritiskih in po besedah babice, da se laski že vidijo, kar so bile magične besede za zagon pri naslednjem popadku, je bila Zala zunaj. Na mojo žalost sem pokasirala kar nekaj šivov-brazgotina je dolga pomoje vsaj 10 cm. Tudi babica ni verjela, da sem se po predrtju vode odprla tako hitro. Res je, da popadki bolijo, vendar se jih da predihat. jaz sem si pri vsakem popadku mislila, da je eden mimo in da smo bližje cilju. Meni je nenormalno veliko pomagalo to, da sem svojo babico ki je bila pri porodu spoznala prej, da sem ji zaupala in da me je znala pomirit. najbolj važno v zaključni fazi je sodelovanje z babico, ki te usmerja kaj in kako. Po parih poskusih pritiskanja in istočasno zadrževanja sape, ko ni in ni šlo in mi je vsakič ušel stok in s tem tudi moč za potiskanje, me je babica pripravila do tega da sem se skoncentrirala in potem je šlo 100% lažje.
Moj porod je bil res kratek in intenziven, bolečino je na koncu malo omilila EA, vendar bi preživela tudi brez. Mene je veliko bolj bolelo celjenje šivov. To je bilo pa tako hudo, da sem drugi dan po prihodu iz P pojedla tablico Lekadolov, čeprav bi najraje vzela kaj močnejšega, a nisem smela zaradi dojenja. Bolelo je 2-3 dni, potem je bilo pa vsak dan malo lažje. Danes ne čutim nič več, samo še tanka viola črta se vidi od reza. Ampak tista 2 dneva sta bila pa dobesedno peklenska, saj sem jokala ob vsakem premiku. Ni pomagalo nič, ne tuš, ne spiranje z fiziološko, ne led...samo čas.