Zakaj so razmerja tako težka?

Razmerja niso lahka. Lahko nam predstavljajo eno izmed težjih nalog v življenju. Partnerje najdemo in tudi zapuščamo - ali pa oni zapustijo nas. Ko pa najdemo 'pravega' življenjskega sopotnika, se slej ko prej zgodi, da spoznamo, da ni vse tako popolno in lahko, kot je bilo videti na začetku. Kljub močni ljubezni je potrebno iti čez določene ovire, ki se pojavijo. Kmalu ugotovimo, da je se je za složnost in srečo treba potruditi.

 

 

Potrebno se je prilagoditi, marsikaj naučiti in sprejeti. Ko je v razmerju težko, ne moremo kar odnehati, saj je tu nekaj, kar nas ustavlja. Ljubezen. Lahko se zgodi, da  smo kar naenkrat v precepu - razmerje končati ali se potruditi in iti dalje? Kadar je ljubezen močna, se je vredno potruditi in nadaljevati. Če ljubezen ni dovolj močna, da bi prešla čez ovire, potem je najbolje, da se razmerje konča - le redki posamezniki so dovolj močni, da ta korak lahko storijo.

 

 

Zakaj pa je temu tako, zakaj pravzaprav morajo biti razmerja težka? Razmerja niso vedno lahka in ljudje v njih niso vedno le srečni, zaljubljeni in zadovoljni, kot vam to prikazujejo vaši znanci in prijatelji preko socialnih omrežij. Mnogo je ločitev, razhodov, nasilja, manipulacije, varanja, zlorab ali zavrnitev, le, da le-ta niso javno vidna, saj tega ljudje ne bodo zlahka javno priznali. Pomembno je, da se partnerja težav zavedata in si to tudi priznata. Pomembno je, da se ljudje poglobijo vase in potem v odnos Ljudje se moramo zavedati, da je destruktivno vedenje posledica težav v nas samih. Najprej moramo torej mi sami imeti 'pospravljeno podstrešje', šele nato lahko dobro funkcioniramo v razmerju. Mi nismo popolni, naši partnerji pa tudi ne. Tega bi se morali bolj zavedati in težave iskati (in reševati) najprej pri sebi. Mnogo lažje je namreč okriviti partnerja, kot pa biti iskren do sebe in priznati svoj del odgovornosti. Zato naslednje razloge, zakaj so razmerja težka, preberite odprtih misli.

 

 

Želimo si, da bi bil naš partner drugačen, kot je v resnici in s tem ustvarjamo napetost. Nezavedno mu sporočamo: 'Nisi v redu tak, kot si, spremeni se, sicer te ne sprejmem''. To počnemo nezavedno in potiho.

 

 

Partner je tak, kakršen je, takega smo izbrali in ne moremo ga spremeniti. Seveda mu lahko dobronamerno pokažemo, katere svoje lastnosti lahko še izboljša, a na tem bo delal, ko bo do tega prišel sam. Do neke mere lahko povemo partnerju, kaj nas moti, a na pravilen način. Sicer pa je bolje, da se zavemo, da ni partner tisti, ki je napačen; napačna so naša pričakovanja.

 

Raziščite, v čem je bistvo vaših želja, pričakovanj in zakaj jih projecirate na partnerja; kdaj se vam to zgodi; na kakšen način. To boste najbolj prepoznali takrat, ko bo v vašem telesu narasla napetost, kadar o tem razmišljate. To je znak odpora in ne sprejemanja. 

 

Največja napaka, ki jo večina od nas naredi v naših odnosih, je naša nezmožnost za odprto komunikacijo. Zaradi našega strahu in negotovosti komuniciramo nejasno in dvoumno, kar privede do mnogih nesporazumov. Težko govorimo zares iskreno. Težko poslušamo iskrene besede, kajti le-te lahko bolijo. Bojimo se, da bomo z iskrenostjo prizadeli partnerja. Če nazaj dobimo negativna čustva, potem si nikoli ne bomo upali biti iskreni. V zrelem odnosu morata biti zrela tudi oba posameznika. 

 

Ali lahko jasno in iskreno poveste, kaj v odnosu želite, kaj vam ni všeč, ali te občutke podate s strahom in z jezo? Če je tako, je to znak, da ni dovolj odprte komunikacije. Skupaj s partnerjem si morata prizadevati, da najdeta točko, v katerem si obe strani prizadevata ohranjati odprto srce, razumevanje in sočutje.

 

Naše osnovne rane nastanejo že v našem ranem otroštvu in pogosto so vzrok našega obnašanja ali lastnosti. Ali se počutite kot starš, ki nenehno potrebuje, da bi svojega partnerja kaznovala ali negovala? Se počutite kot otrok, ki je podrejen položaju vašega partnerja - avtoritete? Če je tako, morate jasno prepoznati in raziskati rano, ki povzroča vaše vedenje in vlogo v odnosu. 

 

Če od partnerja želimo dobiti, kar od staršev nismo, je to velika napaka. Partnerja bi morala biti partnerja in ne v vlogi starš - otrok. Raziščite, kaj vam je prineslo otroštvo; česa od staršev niste prejeli; kaj vas je motilo; kaj bi si želeli, da bi bilo drugače. Ko boste te stvari spoznali, boste ugotovili, da to sedaj iščete in želite od partnerja. Potrudite se, da te rane pokrpate same in travme ne stresate na partnerja. Ko boste to spoznali, boste tudi sami sebe in svoje reakcije bolj razumeli.

 

 

Naša ljubezen v odnosih se zdi pogojna, in ne brezpogojna. Če se nimamo dovolj radi, v resnici ne vemo, kako brezpogojno ljubiti. Zakaj? Ker se nismo naučili, kako ljubiti sebe. Če ne znate imeti radi samega sebe, boste tudi druge ljubili. Ljubezen do sebe je pomemben del vsakega odnosa, saj gradi temelj pristne, zdrave in čiste ljubezni. Brez ljubezni naša razmerja poganjajo zgolj potrebe, obsedenost, strah, ljubosumje in bolečina.

 

Brez ljubezni do sebe bomo v odnosu vztrajali z napačno motivacijo. Medtem ko bomo z ljubeznijo do sebe, ljubili tudi partnerja, in v odnos vlagali le tisto, kar v odnosu mora biti; razumevanje, potrpežljivost, sočutje in ljubezen. Ljubili bomo zato, da ljubimo, in ne zato, da izpolnimo svoje notranje otrebe in celimo svoje rane.

 

Razmerja so torej težka zato, ker imajo posamezniki težave pri sebi, posledice se pa pokažejo v razmerju. Razmerja so težka, ker nas partner lahko razočara. Težka so lahko zato, ker zveza ne gre po naših pričakovanjih. Najprej je potrebno pozdraviti in utrditi sebe, šele nato lahko delujemo kot močen člen tudi v zvezi. Ljubezen do sebe; delo na sebi in zrelo razmišljanje je ključ do ljubezni do drugega človeka.