Takole so nam oprali možgane, da je zajtrk nujen obrok

Mnogi ne jedo zajtrka. Nekateri zato, ker nimajo časa; drugi zato, ker se jim zjutraj ne da pripravljati; tretji pa preprosto zato, ker zjutraj niso lačni. A glede na to, kako smo z vseh strani bombardirani z nujnostjo in pomembnostjo zajtrka, ni nič čudnega, če se za vse neuspehe, kot so npr. občasna nezbranost; da se kilogrami nikamor ne premaknejo ali celo, da se redimo; morebitne zdravstvene težave in še kaj, pripisujemo svoji nedoslednosti oz. izpuščanju tega, 'tako zelo pomembnega' obroka.

 

A tako, kot ni zanesljivih dokazov, da nitkanje dejansko koristi zobem in še za marsikaj drugega, kar je splošno sprejeto brez kakršnekoli osnove – zgolj zato, ker so nam to vcepljali v glavo od rane mladosti – to velja tudi za zajtrk. Kaj želimo povedati? Da zajtrk ni tako zelo pomemben, še manj pa nujen obrok in redno uživanje ali njega izpuščanje nima nikakršnih posledic na vaše zdravje, počutje, hujšanje in vse ostalo.

 

Zgodovinsko gledano zajtrk nikoli ni bil obvezen ali nekaj, kar bi bila ustaljena navada – niti v smislu, kaj jesti; niti v smislu, da ga je obvezno treba jesti. Ljudje so pač jedli, ko in kar so imeli na voljo: najsi je bil to sadež z vrta ali pa ostanek kosila prejšnjega dne.

 

Vsiljevanje prepričanja, da je zajtrk nujen in najpomembnejši obrok, je tako relativno novo. Pred 19. stoletjem zajtrk ni imel kakega posebnega pomena. A vse se je spremenilo, ko se je zajtrka lotila majhna skupina lobistov za podjetja, ki proizvajajo oz. predelujejo žitarice in svinjino.

 

Okoli 1800 se je na krožniku začel pojavljati zajtrk. Jajca so bila od nekdaj priljubljena, saj kokoši zjutraj znesejo jajca, pa tudi enostavno in hitro jih je pripraviti. Meso, ki ga ni bilo treba zaklati isti dan in je lahko nekaj časa stalo, so tudi dodali v zajtrk. "Piščanec nikoli ni bil nekaj, kar bi jedli za zajtrk, saj nihče ni hotel z zajtrk klati živali. Je pa zato bilo pripravno nasoljeno in sušeno meso prašiča," so povedali poznavalci zgodovine prehranjevanja.

 

V poznem 19. stoletju je zaradi novega načina dela, ki ga je prineslo delo v tovarnah in je pomenilo neprestano sedenje in stanje, ljudi začela pestiti slaba prebava. Za to so okrivili težke zajtrke pred začetkom dela in ideal so postale lažje verzije zajtrkov. Takrat nekje pa je bil tudi čas, ko so v trudu prevare za bolj zdrav način življenja postale popularne žitarice. Te so nekaterim postala prava obsedenost, hkrati pa so začele nastajati religiozne sekte, katerih samooklicani guruji za zdravje so začeli predstavljati vegetarijanski način prehranjevanja, ki je vključeval prehranjevanje z zgolj pšenico, kot pot do zdravja.

 

 

Tako so nastale prve jutranje žitarice, ki sta jih ustvarila James Caleb Jackson in John Harvey Kellogg za precej bolj znano znamko Kellogg. Oba sta bila rojena v teh religioznih sanatorijih. Jackson je bil pridigar, Kellogg nedvse religiozen moški, ki je trdno verjel, da je samozadovoljevanje najhujši greh, ki ga lahko preprosta hrana, kakršna so npr. žitni kosmiči, prepreči. Oba, tako Jackson kot tudi Kellogg, sta bila zagrizena pripadnika cerkve Seventh-day Adventists, ki sta skušala religiozno moralo vcepiti s pomočjo 'zdravega' prehranjevanja z zgolj žitaricami.

 

 

"Idejo 'zdravega' zajtrka sta prodajala s pomočjo moralizirajoče retorike in ker je v ZDA večina izjemno religiozna, je to postopoma spremenilo pogled ljudi na zajtrk," pravijo strokovnjaki. Moraliziranje pa ni vključevalo le religije in zdravja, temveč tudi, da je treba trdo delati. Tako se je v začetku 20. stoletja splošno sprejela ideja, da če bodo ljudje jedli lahek in bolj zdrav zajtrk, bodo tudi bolj učinkoviti in produktivni na delu.

 

Skratka, kliše, da je zajtrk najbolj pomemben obrok dneva, sploh pa da mora vključevati žitarice, se je razvila v obdobju, ko so te začeli bolj množično pridelovati v večjih količinah. Te pa je bilo, seveda, treba prodati.

 

Ko so odkrili izjemen pomen vitaminov, ni trajalo dolgo, ko so ponudili žitarice, obogatene z vitamini. To je bilo v 40-ih letih preteklega stoletja in zajtrk z žitaricami je postal še toliko bolj pomemben. Slovenci oz. nekdanja Jugoslavija smo bili iz tega sicer izvzeti, je pa gonja o pomembnosti zajtrka zato toliko bolj prodrla k nam po razpadu Jugoslavije, sploh v zadnjih 20 letih.

 

Predvsem po 2. svetovni vojni se je začelo zaposlovati tudi čedalje več žensk. A čeprav so morale zjutraj, tako kot moški, ne delo, so morale pred tem nahraniti številna lačna usta. In le kaj je hitreje pripravljeno kot kupljene, predelane žitarice, ki jih prelijejo s prav tako nezdravim mlekom? Za pospeševanje prodaje žitaric so celo dejansko zlorabljali občutek krivde žensk, če ne bi otrokom dale zajtrka in tako ustvarjali njegovo (lažno) nujnost.

 

Skratka, kombinacija strahu pred slabo prebavo, religioznega moraliziranja in oglaševanja z zlorabo občutka krivde je uspela zajtrk vsiliti kot nujno potreben in najpomembnejši obrok dneva. Piko na i pa je postavila kampanja, s katero so želeli povečati prodajo svinjine, natančneje, slanine. Strokovnjak za odnose z javnostmi Edward Bernays, zaposlen pri Beech-Nut company (ki je bil slaven predvsem zato, ker je bil nečak Sigmunda Freuda), je moraliziranje ponesel v nove višave, ko je ustvaril pravi strah pred izpuščanjem zajtrka – vse z namenom, da bi svojemu podjetju pospešil prodajo slanine. Kako mu je to uspelo?

 

 

Dobil je zdravnika, ki se je strinjal s tem, da je beljakovinsko bogat, obilen zajtrk, ki vključuje jajca in slanino, bolj zdrav kot lahek zajtrk, ki temelji na žitaricah. V ta namen je dobil podpise približno 5000 zdravnikov, nato je v časopisju objavil rezultate kot da bi šlo za znanstveno študijo. To je jajca in slanino ponovno pripeljalo 'v modo' ter tako še dodalo težo ideji, kako nujen in pomemben je zajtrk, ter da ga priporočajo tudi zdravniki. Ob tem velja opomniti, da nikar ne pozabimo, da so zdravniki nekoč priporočali tudi kajenje – poleg drugih, zdravju izjemno škodljivih navad.

 

 

Tudi dandanes tako za zajtrk večina je hrano, podobno omenjeni; ali predelane žitarice; rogljičke; jajca (samostojno ali z raznimi predelanimi mesninami) ali sendviče. Kosilo in večerja – na srečo, saj si ne predstavljamo, koliko večji bi bil problem prekomerne telesne teže v tem primeru – nista dobila toliko pozornosti. Je pa dandanes praktično že vsakomur jasno, da je bolje, da večerje sploh ni kot da je pretežka in preobilna, sicer lahko kar pozabimo na kakovosten spanec.

 

Odgovor je pravzaprav zelo preprost: če ste zjutraj lačni, ga jejte. Če ga boste jedli, naj bo zdrav, kar predelane žitarice, ki vsebujejo pšenico in tono sladkorja, niso. Če niste, se ne silite – boste pojedli malico ali kosilo (ali večerjo). Ne, nič ni narobe z izpuščanjem obrokov, seveda pod pogojem, da v naslednjem ne pojemo za dva. Skratka naučimo se prisluhniti sebi, svojim potrebam in svojemu telesu. Ko enkrat nehamo slepo slediti zapovedim, kaj hitro ugotovimo, da nam naše telo sporoči skorajda vse.