KrvavaMeri je napisal/aMene zanima, katere so te individualne stvari, ki te
zanimajo. Zdi se mi namreč, da bi najbrž prek tega lahko našel kakšnega
prijatelja, s katerim bi se družil in ne bi bil tako osamljen.
Npr.
tukaj na PL precej punc zanima ličenje, ki bolj individualno ne bi
moglo biti, pa se dobimo na srečanjih članic, klepetamo o vsem in širimo
svoje socialne mreže.
Poglej, če obstaja kakšno društvo/forum
ljubiteljev tega, kar te zanima, in mogoče tako najdeš koga za druženje.
In potem morebiti tudi prek njih dekle, ki bi te zanimalo.
S tem hobijem se poleg mene v celem kraju ukvarja le še ena oseba, pa še
ta živi v tujini. Sem tudi že dalj časa na forumu na katerem se
razpravlja o dotičnem hobiju, vendar brez druženja v živo, poleg tega so ti ljudje z vseh koncev države, tako da sploh
nimamo stikov.
Orion je napisal/aJaz tudi mislim, da prek svojih hobijev najlažje spoznaš
nove ljudi. Tudi prvi stik je tako lažje navezat, ker že imaš vsaj eno
skupno temo, o kateri se lahko pogovarjaš, potem pa od tu pogovor steče
dalje
Še enkrat: hobi s katerim se ukvarjam, ni socialnega značaja. Je
izrazito individualen (da ne rečem asocialne narave), se odvija
izključno izza 4 sten ter se z njim ukvarjajo le moški, pretežno
50+ populacija.
Orion je napisal/aPunco lahko nagovoriš kjerkoli oz. bi ti jaz celo bolj svetovala, da ogovorjaš punce v "vsakodnevnih" situacijah, npr. v knjižnici, trgovini, na ulici,..., kot pa zvečer po klubih. Takrat smo punce že malo pripravljene na kaj takega in mogoče malo bolj napadalno odreagiramo. Edini način, da se naučiš, je, da pač probaš čimveč krat ogovorit, povabit na kavo kakšno punco, ki ti je simpatična. Saj veš, vaja dela zmaja
Pri nekem normalnem pristopu se tudi ne rabiš bat, da bo punca nesramno odreagirala. Pa ne se preveč sekirat, če te katera zavrne
Sploh mi ni problem neko punco ogovorit, če jo že srečam. Se pa ti stiki ne ohranijo oz. so kolegialne narave v smislu:
"Živjo. Kaj dogaja?... Mhm, fajn....No, uživaj." Te ljudi mogoče srečam 2x letno
. Drugi problem pa je v tem, da zadnjih nekaj let nisem v vsakdanjem življenju spoznal nobene punce, vsaj ne take da bi potem postali taki prijatelji, s katerimi bi se nekje 2x do 3x tedensko družili. Vse ki sem jih spoznal, sem jih preko interneta. Tudi se mi še ni zgodilo, da bi se v trgovini, knjižnici ali kjerkoli moja pot srečala s potjo kakšne punce. V klube pa nikoli nisem zahajal. Nekako imam občutek, da smo na nasprotnih si bregovih, da se ne zmorete vživeti v mojo kožo. Sodeč po vašem pisanju sklepam, da imate nek krog prijateljic, prijateljev, neko socialno mrežo, da nikoli niste osamljene, ter da zato ne zmorete razumeti kako je pri nekom, ki je nasprotje temu. Zavrnitve se ne bojim, toda kot sem že omenil, če že spoznam kakšno punco je ponavadi prvo srečanje hkrati tudi zadnje, saj se mi še ni zgodilo, da bi te osebe še kdaj kje srečal. Stiki se mi ohranijo le s puncami, ki jih spoznam preko interneta vendar je težava v tem, da živijo drugod in da se potem zato ne moremo kadar bi hoteli družit v živo.