Salman Rushdie: Satanski stihi Ko nad Rokavskim prelivom na nadmorski višini devet tisoč metrov
eksplodira ugrabljeno letalo, je samo dvema potnikoma usojeno, da bosta
preživela nesrečo. Džibrilu Farišti, najslavnejšemu indijskemu igralcu
v zadnjih petnajstih letih, in Saladinu Chamchi, poangleženemu Indijcu
z izjemnimi glasovnimi sposobnostmi, srečanje s smrtjo prinese novo
življenje - pravzaprav ne samo eno, saj je pristanek na trdnih
angleških tleh šele začetek njunih številnih preobrazb, ki jim bralec
sledi skozi razvejeno in mestoma le šibko povezano avtorjevo pripoved.
Satanski stihi, najbrž eno izmed najbolj kontroverznih del preteklega
stoletja, so postmodernistični preplet filozofskega, literarnega,
folklornega, mitološkega in religioznega izročila, predvsem pa
mojstrsko in zabavno napisan roman, s katerim Rushdie relativizira
absolutnost razlikovanj med dobrim in zlim, med božanskim in človeškim,
pravilnim in napačnim ...
Moja ocena: 9S temle romanom sem se pa prav borila, da sem ga uspela prebrat, kljub temu, da je dobro napisan in se zlahka bere. Večkrat imam občutek, da me je do konca pripeljala čista trma, ker me je zanimalo, kaj je tako posebnega na tej knjigi in zakaj si je Rushdie "zaslužil" fatvo. Zgodba je sestavljena iz večih zgodb, polno je preskakovanja med sedanjostjo in preteklostjo, med zahodnim in vzhodnim svetom... Prav to preskakovanje, raztrganost in neverjenost določenih delov zgodbe nekako zmoti, sama se vajena klasičnih romanov. Sem se pa na koncu zavedela, da ti knjiga vseeno ali pa ravno zato veliko da, še dalj časa jo premlevaš, še dodatno raziščeš njeno ozadje in bolje uvidiš en kup problemov, ki jih odpira. Priporočam, ker ti da mislit o marsičem, čemur smo v takšnem ali drugačnem smislu prav vsi priča v današnjem svetu.Gabriel Garcia Marquez: Sto let samoteŽe leta 1982 je roman Sto let samote avtorju prinesel Nobelovo nagrado ter ga uvrstil med
najslavnejše in najbolj brane avtorje sodobnega časa. Roman pripoveduje
zgodbo o vzponu in padcu mitičnega mesta Macondo skozi zgodovino
družine Buendía, od ustanovitelja Joséja Arcadia prek njegovih sinov in
vnukov.
Vseskozi
je bogata kronika o življenju in smrti ter o tragikomiki človeštva, ki
v plemeniti, humorni in bleščeči zgodbi družine Buendía postavlja
zrcalo vsakemu človeku. Prav tako pa zgodovina, miti, rast in propad
Maconda odražajo podobo celotne Latinske Amerike in njene usode.
Moja ocena: 10
Klasika, vredna branja in zelo berljiva, te kar potegne vase. Tudi tu zgodba nekoliko preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, vendar ji je lahko slediti, poleg tega pa ti da občutek cikličnosti, konstantnega ponavljanja dogodkov, ki je pomemben del zgodbe. Še najbolje jo opiše citat s platnice knjige: "V tem (vzporednem?) svetu, kjer ljudje umirajo in spet oživljajo, kjer se prerokuje preteklost, ne prihodnost (ta se nezgrešljivo napoveduje v slutnjah) in kjer se vsak hip dogodi kaj neverjetnega in se odrazi bodisi v (nad)naravnem pojavu bodisi v muhastem človeškem razpoloženju /.../ se bralec po začetni osuplosti začenja počutiti domače: kot bi se spominjal svojih barvitih ali spačenih sanj, kot bi z junaki rodovine Buendia delil sto kratkih let njihove strastne samote."
Priporočam, še ena knjiga, ki ti da precej materiala za razmišljanje in pusti svoj pečat.