No, da se še jaz malo pofočkam. Summerbreeze, izgleda, da imaš tak foh, da lahko greš na več razgovorov v par mesecih. Zamisli, kako bi ti bilo, če bi imela dva razgovora v 3 letih... Fujinfej. Tako je namreč pri meni. Je res, da sem se od tega 2,5 leti tudi sama geografsko omejila zaradi drugega dogajanja v ožji družini, ampak ej... sem že prav žalostna.
Sicer sem imela en razgovor ravno pred enim tednom, in sem bila čisto začudena, da so me sploh klicali. Sem imela že tako načeto samozavest, ker v zadnjih treh letih nisem delala v svojem fohu, da sem se spraševala, kaj zaboga jim je - a so čudni al kaj, da so me povabili. In vrh vsega je to še organizacija, ki je izredno pošteta na našem področju, alfa in omega v Lj. Kaj pa vem. Itak pa nekak kar (že naučeno) pričakujem, da iz te moke ne bo kruha. Moj dragi obrambni mehanizem, ha? V zakon privlačnosti pa itak ne verjamem, tako da si s takšnim razmišljanjem po moje ne bom naredila škode v smislu pošiljanja negativnih vibracij tja proti. (Imam svojo, malo bolj znanstveno razlago iz tega področja...)
Drugače pa ja, se strinjam, če si kar naprej nekaj brezposeln, res dobiš občutek, da nisi vreden in uporaben, pa čeprav zase zelo dobro veš (izkušnje), da si pomemben in konstruktiven člen, kamorkoli prideš delat. Hja, ko takšna on/off brezposelna situacija traja več let, konkretno načne samozavest. Se pa zato pri "awake" človeku izgradi zelo dober občutek lastne vrednosti ne glede na neugodne okoliščine - če se seveda ne vdaja žalostnim mislim in ruminacijam. Meni itak moji bližnji pravijo, da sem "preveč" samozavestna - jaz pa samo odvrnem, da ne govorim nič takega, kar ne bi bilo res. Mogoče si pa mislijo, da vsakemu mimobežniku razlagam svoje kvalitete.
In ko smo govorile o otrocih: jaz sem pri 30+ (nekje proti sredini) še vedno brez otrok, nezaročena, neporočena, s svojim fantom sploh ne živim. V zadnjih dveh letih je dala najina veza skozi grozljiv zunanji pritisk, ki je izredno vplival na mojega, in se on kar ne pobere (pri njemu je ta situacija trajala 5 let in verjemite, je bilo res ful ful hudo, in ne, nič drugega se ni dalo naredit, kot samo bit prisoten v situaciji in vzdržat... ). Vse to so čisto normalna dogajanja, on bo potreboval še nekaj časa, meni pa leta kar tečejo in moje telo in duša že kričita po bolj pomenskem odnosu, po nadaljnjem razvoju zveze... Ampak bo treba počakat. Noro je že to, da vmes vse skupaj ni razpadlo, se nama vidi, da se imava noro rada in da sva oba trmasta. In lojalna en do drugega. Ker včasih je res ostalo samo še to, nekje na papirju, v realnosti pa nič za prijet - nobene bližine, intime, prave komunikacije, zaupanja... obdobno, seveda. Včasih mi je bilo res za se zjokat. Njemu pa tudi. Tudi skupaj sva jokala. Tako da punce, obdite hvaležne za to, da ste mamice, da imate ob sebi svojega moškega, s katerim imate skupno gospodinjstvo, to je ogromno vredno. Pa da ste donosile in rodile zdravega otročka. Jaz si tega noro želim, pa se kar ne premaknemo nikamor. In itak take stvari niso za forsirat. Poleg tega pa mojega razumem - trenutno ni "in a good place", kot že zadnjih nekaj let ne, in se zavedam, da bo trajalo še nekaj časa. Ampak sem pripravljena, ker vem, da je on moj. In ja, vmes sva že delala načrte za selitev h njemu, da si tam narediva stanovanje in potem nekako dalje, oba sva se iskreno potrudila, pa vseeno ni steklo - je že tako, da je "čas za sejanje, in čas za žetje posejanega"...
Pomaranča 7, bravo in čestitke!!! Ja, saj imaš prav - naj imajo nekompetentnega človeka. To tudi jaz zadnje čase vedno bolj razmišljam, ko vidim, kako sranje se dela naokrog in kakšni ljudje pridejo na (vnaprej dogovorjene) položaje. Za bruhat. Še posebej javni sektor, imam občutek, tam je to tako razmahnjeno, da je kar joj. Državne jasli, itak. Kdo pa ne bi bil pri takšni fajn in stabilni pipici.