sedora je napisal/aAniiika, jaz že skoraj eno leto pošiljam prošnje in dobivam same zavrnitve. Zelo veliko oglasov je takih, kot so bili zgoraj opisani (se pravi delodajalec objavi oglas samo zato ker mora, kandidat pa je že vnaprej izbran oz. znan). Vso prvotno navdušenje nad delom, trud vložen v pripravo prošnje in napetost ob čakanju odgovora, so zaman. Žal je tako ...
Ti pa priporočam, da ostaneš optimistična, redno spremljaš oglase in se prijaviš na vsako delo, ki bi ga približno lahko opravljala - s tem širiš svoje potencialno zaposlitveno polje in mogoče bo potem nekaj povsem nepričakovanega postalo tvoja sanjska služba ...
Točno o tem sem jaz danes razmišljala. Dejstvo je, da je težko dobiti zaposlitev, pošlješ miljon prošenj, dobiš en odgovor pa še ta negativen itd... Me je pa k razmišljanju spodbudil članek na enem izmed slo portalov oz. pismo bralke portala, ki je vsa nesrečna zaradi nenehnih zavrnitev podjetij, ki ji že "obljubijo" zaposlitev, na koncu pa se izkaže vse za larifari (bralka naj bi to doživela v dveh podjetjih in je sedaj čisto razočarana). Vsi na veliko objavljajo članek na FB in zraven, kako je to grozno in nečloveško innevemkajševse. Malo me jezi to, da vsi samo nekaj jamrajo in stokajo...namesto, da bi pozitivno razmišljali, naredili kak korak naprej ali malo dlje vztrajali. V teh časih pač ne moreš pričakovati, da bodo podjetja držala "obljubo" o zaposlitvi, ko samo rečejo "Ste nas navdušili, imate super potencial, mi vas rabimo, jutri vas pokličemo". Halo?! Ja, seveda si lahko razočaran, ker ni klica naslednji dan in tudi prihodnje dni. Malo pojamraš, nato greš naprej...Meni se zdi že tako naivno pričakovati ta klic (IMHO), še bolj neumno pa je, da medtem zavrneš druge razgovore in nehaš pošiljati prošnje, potem pa ko dobiš dvakrat košarico, napišeš jezno pismo na slo portal, kako si razočaran in prizadet. Da ne bo pomote, verjamem, da si punca želi delati in potrebuje službo, vendar vso krivdo valiti na podjetja, državo, vlado...to nima nobenega smisla. Vsaka zavrnitev boli...dvigneš glavo, greš naprej, rečeš "uspelo mi bo". Mogoče bi morali prebrati še kak drug članek na portalu...npr. o slovenskem podjetništvu in Ani, ki je po (samo!!) dveh mesecih brezposelnosti v garažo postavila tri pralne stroje in odprla pralnico in likalnico.
Sem trenutno na porodniški. Imam službo, a vseeno ne morem biti 100%, da me bo ta čakala. Zavedam se, da tudi tista podpisana pogodba (podaljšanje za določen čas!) ne more biti zagotovilo in "obljuba", da bom še imela službo, ko pridem nazaj. Že zdaj razmišljam o novi službi oz. o iskanju nove, vsak dan spremljam oglase in posodabljam Europass. Imam tudi nekaj idej za svoje podjetje, mogoče mi kdaj uspe. Zagotovila ni, na koncu pa želim biti prepričana, da sem naredila VSE, da bi imela službo oz. zaslužila denar, da lahko doprinesem nekaj k naši mali družinici. Samo če bom naredila VSE, to pomeni, da že skoraj ne morem izgubiti, kajne?
Punce, jaz sem na vaši strani, želim vam veliko sreče pri iskanju zaposlitve in predvsem pozitivno naravnane misli. Iskanje krivca človeka samo utrudi, dvignjena glava in samozavest pa data človeku motivacijo in elan. Če te že razočarajo drugi, ne pusti, da razočaraš sam sebe...